Nekega dne sem se namesto v svoji postelji zbudila na cvetočem travniku. Nisem mogla verjeti svojim očem. Nisem bila deklica, ampak cvetoča rastlina. Trobentica. Imela sem dolgo steblo, velike zelene liste in velik rumen cvet. Ko sem premišljevala kaj se je zgodilo sem se začela jokati. Dolge in velike solze so mi tekle po cvetu. Tako sem jokala, da nisem opazila da sonce šele zdaj vzhaja in da je še zgodnje jutro. Prvi sončni žarki so me oblili in počutila sem se bolje. Nisem več jokala. Ravno zdaj mrzla zima stran je odšla in prišla topla in lepa pomlad. Tudi mati narava si je spočila. Svet se prebuja! Odločila sem se, da si ogledam okolico in svoje sostanovalce. Na desni strani travnika je bil mogočen gozd, na levi strani travnika pa pogled na turkizno modro jezero. Ob njem je bila koča. Na vratih koče je pisalo DRUŽINA HOČEVAR. Ta priimek sem poznala. Tako se je pisala moja sošolka. Nisem vedela da imajo počitniško kočo ob jezeru. Vedela sem da je njihova saj mi je sošolka pripovedovala o neki koči. Veter je toplo pihal in cvetlice smo se zibale v njem. Če bi si travnik ogledali s ptičje perspektive bi lahko opazili nekakšno cvetlično mavrico. Tako pisane smo bile rastline. Rastlin je bilo veliko: trobentice, mačice, zvončki, tulipani. V daljavi sem slišala žuborenje potoka. Predstavljala sem si velik potok ob katerem rastejo znanilci pomladi, ptice v gozdu že veselo čivkajo, živali v gozdu pa se prebujajo in si iščejo hrano. Tako rada bi se sprehodila do gozda. Tam bi se umirila in gozdna energija bi mi napolnila telo. O, kako lep je gozd! Dopoldne se je zmračilo in strah me je bilo, da bo začelo deževati. Dež je v aprilu, ne pa v marcu.
Oj, sonce lepo morje, si za svet obzorje.
Radi te imamo in se s teboj igramo.
Pridi raje k nam, ne iti daleč stran.
TO PESEM SEM PREPEVALA, DA BI SONCE LE PRIŠLO K NAM IN NAS POGRELO, PA TUDI RAZVEDRILO. NAJRAJE IMAM BLEŠČEČE SONČNE ŽARKE, KI SONČNO SE BLEŠČIJO NA TRAVI.
Moja pesem je pomagala in sonce je prišlo. Trikrat hura! Jaz bi živela na takem travniku, ki bi vedno cvetel in bi bil vedno pisan. V vseh vremenskih razmerah, tudi pozimi. Sredi tega travnika bi rasla jablana, ki bi rasla in rasla. Nikoli ne bi nehala rasti. Na tem travniku bi bilo tudi veliko cvetlic, znanilcev pomladi. To bi bil moj sanjski travnik. Čas na travniku je počasi mineval in na travnik je priskakljal zajček. Mulil je travo in veselo poskakoval po travniku. Prišel je tudi k meni me povohal in pustil »pri miru«. Skril se je za kočo kot bi nekoga čakal. V tistem trenutku pa je priskakljala še zajčica in skupaj sta odšla k jezeru. Iz daljave se je zaslišal hrup in govorjenje ljudi. Na travnik je prišla neka družina in se začela na travniku igrati. Strah me je bilo, da me bo kdo iztrgal iz zemlje. Bili so zelo glasni. Hrup in travnik res nista par. Ljudje so glasni, na travniku pa je tiho in mirno. Družina je bila na travniku dolgo časa in potem se je odpravili proti meni. Namenjeni so bili v kočo. JOJ, moja sošolka!Če bi vedela kdo sem bi se mi smejala in nikoli se nebi nehala. Saj res moja sošolka ima danes rojstni dan. Zato so s seboj prinesli toliko pisanih balonov. Zdaj jih obešajo na kočo in drevesa. Potem so odšli noter in prižgali radio zelo naglas. Koča se je kar tresla. Kako rada bi bila zdaj doma, da bi mamici pomagala pri vrtnih opravilih. Prav zabavna so in še koristna. Lani smo pridelali veliko zelenjave, pa tudi sadja. Moje najljubše so jagode. Tudi v trgovinah jih že prodajajo, a so mi domače ljubše. Ravno sem poslušala petje ptic je na travnik prišla majhna srna. Bila je zelo preplašena. Ni vedela kam bi šla. Najbrž si je iskala hrano, ker se je počasi mračilo. Tako srčkani so mi te srnice. Nebo se je zmračilo in začelo je deževati. Tega si res nisem želela. Nisem vedela kaj bo. Rajši bi bila doma na toplem ali pa v sošolkini koči. Potem je začelo še pihati in mraz mi je ledenel v krvi. Najrajši bi se skrila za drevo in se spremenila nazaj v deklico. Začela sem se tresti od mraza, kot bi bil potres. Doživela sem grozo in tresla sem od strahu. Kar naenkrat je neurje ponehalo in vedno manjše so bile kapljice. Posijalo je še sonce in pojavila se je mavrica. Tako lepa, pisana in barvita. Ptički so začeli čivkati in travnik se je prebudil. Tudi zajčji par se je vrnil in iskal hrano. pa tudi tetka lisička je prišla na obisk. Prosim ne pojej zajčjega para. Vem prikrajšana boš za svoj obrok, a tako sta srčkana. Pomlad imam zelo rada, sploh pa če si cvetlica. Tako je medeno dišeča in pisano cvetoča. Čeprav se ne moraš premikati, lepo je biti rastlina. Občutiš barvitost in to prelepo mavrično sliko, ki te obdaja. Vse skupaj so bile le sanje in naslednjega jutra sem se zbudila v svoji postelji. Te sanje so mi ostale dolgo v spominu in so večkrat pripovedovalska zgodba moji sestrici.
in sonce jo greje.
